A ima katera kakšno izkušnjo z partnertvom igralca videoiger?
Pred dvema mesecoma sem spoznala novega tipa. Zdel se mi je naravnost popoln: prijazen, skrben, znal se je igrati z mojo hčerkico, ni živel pri starših in je znal poskrbeti za svojo rit. Simer je omenil, da v prostem času rad igra videoigre, vendar sem ta komentar nekako preslišala. Izrazila sem željo, da bi šla "počasi" in tudi to je spoštoval, spraševala sem se kako je mogoče, da je tak tip še samski (trideset in nekaj), sploh ker je tudi po videzu dober. Ko sem prišla na obisk k njemu sem pa hitro videla, zakaj je samski. Tip je imel celo sobo posvečeno videoigram. Vsaj 300 iger v škatlah na policah, mislim da sem videla 6 sistemov pod televizijo. Oblil me je hladen polt, saj tega res nisem pričakovala. Ne vem, kako lahko moški s službo pri trideset še igra videoigre. Sem mislila, da je to bolj priložnostna stvar za v družbi, ne pa da igra doma in je celo zbiratelj. Vprašal me je, kaj je narobe, ker se je na obrazo videlo da mi ni prijetno. Izmotala sem se, da mi je slabo in da ga pokličem. Dejansko mi je postalo slabo. Že v gimnaziji se mi je zdelo otročje, da so sošolci igrali igrice, da pa jih igra tridesetletnik pa mi je pomilovanja vredno. In sicer tako dober tip. Enostavno človek ki pri tridesetih igra igre ne more biti odrasel in dorasel resni zvezi in resnemu življenju. Še sreča, da se nisva bolj zapletla. Ne vem, kaj naj naredim. Sicer popoln tip ampak očitno otročji
Imate ve podobne izkušnje? Kako ga prepričat, da odrasel človek ne more igrati igr?
Pred dvema mesecoma sem spoznala novega tipa. Zdel se mi je naravnost popoln: prijazen, skrben, znal se je igrati z mojo hčerkico, ni živel pri starših in je znal poskrbeti za svojo rit. Simer je omenil, da v prostem času rad igra videoigre, vendar sem ta komentar nekako preslišala. Izrazila sem željo, da bi šla "počasi" in tudi to je spoštoval, spraševala sem se kako je mogoče, da je tak tip še samski (trideset in nekaj), sploh ker je tudi po videzu dober. Ko sem prišla na obisk k njemu sem pa hitro videla, zakaj je samski. Tip je imel celo sobo posvečeno videoigram. Vsaj 300 iger v škatlah na policah, mislim da sem videla 6 sistemov pod televizijo. Oblil me je hladen polt, saj tega res nisem pričakovala. Ne vem, kako lahko moški s službo pri trideset še igra videoigre. Sem mislila, da je to bolj priložnostna stvar za v družbi, ne pa da igra doma in je celo zbiratelj. Vprašal me je, kaj je narobe, ker se je na obrazo videlo da mi ni prijetno. Izmotala sem se, da mi je slabo in da ga pokličem. Dejansko mi je postalo slabo. Že v gimnaziji se mi je zdelo otročje, da so sošolci igrali igrice, da pa jih igra tridesetletnik pa mi je pomilovanja vredno. In sicer tako dober tip. Enostavno človek ki pri tridesetih igra igre ne more biti odrasel in dorasel resni zvezi in resnemu življenju. Še sreča, da se nisva bolj zapletla. Ne vem, kaj naj naredim. Sicer popoln tip ampak očitno otročji
Imate ve podobne izkušnje? Kako ga prepričat, da odrasel človek ne more igrati igr?