Bemtis je napisal/a: ↑Ne gre se samo za denar. Gre se enostavno za delo. Pri nas en zdravstveni delavec dela za 3 avstrijske. Domov pride kot cunja, dan preleži na kavču. Vsi profili. ( ne bom trdila za tiste v laboratoriju in v lekarni, ker teh prifilov ne poznam). Urniki so taki, da potrebuješ varuško za popoldneve, ko si v službi. In to se zgodi pogosto. Urniki zdravstvenih delavcev so obupni, plača nizka. Nič ne pomaga dvig plače, če ti ne vidiš svojega otroka, tvoj otrok namesto, da bi bil v šoli odličen, dobiva dvojke, ker tja do 10 ega ali morda do 12 leta še nima izdelanih idej v glavi, da bo lahko dobil dobro službo le, če se bo učil in dobil 5. In naj mi nihče ne reče - moj otrok id prvega razreda vse sam naredi in ima vse 5ke. Aha malo morgen. Puscej otroka samega doma vsak dan, pa se potem oglasi.
Partnerji prevzamejo vlogo mame. Torej očetje recimo. Pa če delajo izmensko itak vse skup postane misija nemogoče.
Otrok vstane ob 5ih, ker službe v zdravstvu začnejo drugače kot ostale. Otrok je v vrtcu ali šoli do vsaj 15:30. Moj primer evo. Ko delam popoldan je pa res štala. Otrok nima nič od življenja. Ima risanke. Potem ti pa učiteljica v šoli reče, da je z otrokom doma treba kaj delat. Sicer ima dobre ocene zdejle v tretjem. V prvem pa pisanih črk ni znal pisat. Hitro so šli dalje... Takrat sem recimo med mojim dopustom ( redko dobim dopust med počitnicami) vzela otroku 5 dni šolskega dopusta. Dopoldan sem ga učila snov za nazaj in popoldan sem ga ucila snov za naprej. Predelala sva vse. Naucil se je pisat pisane črke in predelala sva še toliko za naprej, da sem spet lahko šla v službo popoldan. Na mesec sem imela 15 dni dela popoldan. Plus 2x vikend po soboto ali nedeljo 12 ur. To je protizakonito. Ampak drugače ni šlo. Vsi smo podpisali pogodbe, da bomo to naredili prostovoljno za nadure. Torej ni težava samo v denarju. Odprite ze vendar oči.
Smilijo se mi tudi trgovke. Trgovine zapret ob nedeljah. Ob sobotah vse trgovine samo do 13 ih. Bemtiš. Zaradi otrok.
ojoj, no... tole je pa res zagonetno. Ampak ni mi pa ena stvar jasna. Kakor razumem, imate vsi v zdravstvu blazno enih nadur. Torej ne klasičnega 40-urnega delavca, ampak kakor se pač v nekem trenutku spomni tvoj nadrejeni. Kaj pa bi se zgodilo, če bi ti rekla, "ne, moj delavnik je 8 ur in več od tega nisem pripravljena delat". A bi te odpustili ali kaj? Ob vsem pomanjkanju delovne sile? Čisto resno me to zanima. Ker to je katastrofa, da moraš kar delat, pa delat pa delat. Pa tudi, če te odpustijo, greš pač drugam, saj verjetno bi hitro dobila drugo možnost zaposlitve, glede na to, kako iskani ste? Jaz mislim, da bi se mogli tudi vi v zdravstvu upreti, da pač več kot 40-ur ne boste delali. Tako pa se vedno le plače poudarjajo, delate pa še vedno kot biki. Meni tudi več čas kot denar pomeni.
In ja, razumem tisto o otrocih in šolskem delu. Če jaz svojih ne bi kontrolirala (bdela nad naučenim in rezultati), bi iz petic padli na trojke, vsaj.