Nadaljevanje, to morate vedeti tisti, ko zgodovine ne poznate!
stran 20
Režim Stojadinović-Korošec je zavoljo trhle osnove v jugoslovanskem ljudstvu in naraščajočega demokratičnega gibanja iskal opore v fašistični Italiji in Nemčiji.
Dne 25. marca 1937 je Stojadinović podpisal beograjski pakt z Italijo. S to pogodbo se je dr. Korošec z ostalo jugoslovansko buržoazijo ponovno odpovedal zasužnjenim Slovencem in Hrvatom na Primorskem in v Istri.
Dr. Natlačen je na jugoslovanski meji prijateljsko sprejel Mussolinija in ga ves nasmejan pospremil v Planino pri Rakeku. To fašistično bratstvo se je tako poglobilo, da je jugoslovanska vlada razpustila vsa emigrantska društva:
"Uprava policije je danes na temelju odloka g. notranjega ministra razpustila vsa jugoslovanska emigrantska društva Soča, Tabor, Sedejeva družina, Istra itd.)
O tem časopisi lahko prinesejo samo kratko ugotovitev, kakor je dala A. A, (Agencija Avala) za Beograd. Državno tožilstvo v Ljubljani, dne 30. oktobra 1940, državni tožilec Lavrenčak, s. r. "Ker so se klerofašistični oblastniki zbali prevelikega razburjenja,so še isti dan poslali ljubljanskim časopisom novo cenzurno navodilo: ""O tem časopisi ne smejo absolutno ničesar poročati.""
Slovenske protifašiste, ki so pred nasiljem italijanskega fašizma pribežali v Jugoslavijo, pa je Natlačenova policija vračala italijanskim krvnikom!
Podobno so se razvijali tudi prisrčni odnosi z nacistično Nemčijo. Stojadinović-Korošec sta Hitlerju dopuščala predvsem vse večje ropanje jugoslovanskega narodnega bogastva.
Pozdravila sta aneksijo Avstrije. Ko je Hitler 8. novembra 1938 govoril o prijateljstvu z Jugoslavijo, je izjavil, da so z njo "meje za trajno potegnjene".
Zato je jugoslovanska vlada prepovedala časopisju vsako omembo ali poročanje ob obletnici koroškega plebiscita, ob Hitlerjevi zasedbi Češkoslovaške pa sleherno kritiko ali komentarje, ki žalijo ali napadajo Nemčijo" (cenzurno navodilo 15. in 16. marca 1939). Prijateljstvo je bilo celo tako globoko, da je Göring odklonil sprejem Mačkovih odposlancev. V zapisniku Göringovega razgovora z Mussolinijem aprila 1939 beremo:
"V nadaljevanju je generalfeldmaršal Göring začel govoriti o Jugoslaviji in pripomnil, da ga je osem dni po akciji v Češki neki gospodarski poverjenik v jugovzhodni Evropi obvestil, da so neki predstavniki Hrvatov, ki sodelujejo z Mačkom, želeli, da bi jih (Göring) sprejel in da jim je odgovoril, da do sprejema ne more priti. Če menijo, da je potreben razgovor o nekaterih političnih vprašanjih z neko tujo, a ne z lastno vlado, se naj obrnejo na Rim in ne na Berlin.
Nemčija je odločna v svojem stališču, da Jugoslavija stoodstotno spada v interesno področje Italije. Nemčija je zainteresirana le glede normalnih gospodarskih zvez".
Veliki "demokrat" dr. Vlado Maček, nosilec kandidacijskih list združene opozicije, pa se je takrat že trajno pogajal s fašistično Italijo. Njegov pooblaščenec je 26. maja 1939 sklenil naslednji sporazum z grofom Cianom:
"1. Italija z 20 milijoni dinarjev financira Mačkovo hrvaško gibanje;
2. Maček se zavezuje, da bo v 4 do 6 mesecih pripravil revolucijo;
3. Takoj bo poklical italijanske čete, da bodo zavarovale red in mir;
4. Hrvaška se bo proglasila za neodvisno državo v zvezi z Rimom ... Duče je prebral in odobril zapisnik; želi, da ga podpiše tudi Maček ... Prihodnji teden bomo začeli pošiljati denar preko Züricha.
Mussolini je ves prevzet od misli, da bo razbil Jugoslavijo. "...
Da bi bil načrt zanesljivejši, je Mussolini hkrati podpiral Paveliča in poleti 1939 sestavil armado pod poveljstvom maršala Grazianija, ki naj bi napadla Jugoslavijo.
(Dnevnik grofa Ciana, str. 80, 104 in 170.)
Zaradi širokega protifašističnega gibanja pod vodstvom Komunistične partije je režim JRZ zašel v hudo krizo. Ko je na volitvah 11. decembra 1938 kljub Koroščevemu nasilju in potvorbami le s težavo dobil večino, je Korošec izzval padec vlade.
Na njegov predlog je knez Pavle 6. februarja 1939 imenoval novo vlado JRZ pod predsedstvom Dragiše Cvetkovića, ki je 26. avgusta podpisala sporazum z dr. Mačkom, predstavnikom hrvaške buržoazije. Ustanovljena je bila Banovina Hrvaška, v kateri je dr. Maček s svojo mestno in kmečko zaščito uvedel nasilen režim.
Dr. Korošec je velikosrbsko buržoazijo prisilil k temu sporazumu predvsem zato, da bi tudi sam v Sloveniji laže naredil podoben klerofašističen `pašulak´.
V nekaj letih opozicije proti beograjskem centralizmu si je s podvojenim delom klerikalne duhovščine zopet pridobila izgubljene pristaše med kmeti in obnovila na desetine raznih verskih, prosvetnih, telovadnih in političnih organizacij.
Z žulji slovenskih kmetov so klerikalni voditelji s pomočjo Zadružne zveze ustanovili Zadružno gospodarsko banko, ki je bila gospodarski steber klerikalizma. Zaradi raznih špekulacij pa je imela milijonske izgube, ki jih je moralo poravnati slovensko delovno ljudstvo.
V obdobju fašizma so odpovedale stare klerikalne organizacijske oblike.
Zato so škof dr. Rožman, dr. Krek, dr. Basaj inprof. Tomec reorganizirali Katoliško akcijo po fašističnem vzorcu, dr. Ehrlich je zbral akademike v udarno klerofašistično četo in duhovščina je namesto razpuščenega Orla ustanovila fantovske in dekliške krožke. Korošec je z Aleksandrovo in Pavlovo pomočjo vračal cerkvi nekdanje pravice. Dosegel je sklenitgev konkordata, a ga Stojadinova vlada zaradi silnega odpora demokratičnih množic ni uspela rafiticirati.
Kaplan Križman pa je 22. avgusta 1939 v imenu klerofašistične Zveze združenih delavcev predlagal Rudolfu Smersuju, naj "minister za socialno politiko izda uredbo, s katero se Jugoras in s tem avtomatično seveda tudi naša organizacija prizna kot prisilna nacionalna strokovna organizacija ..."
Ta predlog je vlada uresničila.
Krščansko socialistično delovstvo pa zaradi Koroščeve protifašistične politike ni vstopilo v JRZ, ampak se je približevalo širokemu protifašističnemu gibanju pod vodstvom Komunistične partije in bilo nato med ustanovnimi skupinami Osvobodilne fronte.
Na Koroščevo zahtevo je glavni odbor JRZ 24. januarja 1940 sklenil, naj se tudi ostali deli države preuredijo kot Hrvaška. Ker se je velikosrbska buržoazija uprla federalistični ureditvi države je stvar padla v vodo.
Nezadovoljni Korošec se je zato odpeljal v Slovaško, da se je preko dr. Tise povezal s Hitlerjem kakor se je prej Maček z Mussolinijem. Po vrnitvi iz Slovaške je kot prosvetni minister uvajal v šole rasistične zakone in še dosledneje vodil pronemško politiko, dokler ni 14. decembra 1940 nenadoma umrl.
Njegovo delo je nadaljeval dr. Kulovec.
Cvetkovičeva vlada je s pogodbo 20. oktobra 1940 podprla Hitlerjevo gospodarstvo. Hitler pa je sedaj želel tudi pristop Jugoslavije k fašistični OSI.
Dne 20. novembra 1940 je pisal Mussoliniju, da je treba Jugoslavijo "zainteresirati" za pozitivno sodelovanje z nami za ureditev grškega vprašanja. Brez jugoslovanskega zagotovila bi bile operacije na Balkanu brezuspešno tveganje, ker bi bile obsojene na neuspeh." Zato je knezu Pavlu obljubljal prestol, jugoslovanski buržoaziji pa Solun. Začela so se pogajanja in 24. marca 1941 sta se Cvetkovič ter Cincar Marković odpeljala na Dunaj. Ob njunem odhodu je dr. Kulovec razlagal: "" Za nas vse, posebno pa za nas Slovence je jasno, da je obstoj Jugoslavije mogoč le, če se Jugoslavija stoodstotno podvrže silam reda in tvornosti. To je edina pot ne samo za zagotovitev reda v državi, marveč tudi za ustvaritev velike bodočnosti." Maček pa je naročil Cvetkoviću: "Dobro opravi, Dragiša, doma bom jaz držal red." (Dr. Gregorič, `Samomor Jugoslavije´, str.123, do 126.)
Dne 25. marca je Cvetković podpisal pristop k fašistični trojni zvezi, kar je 27. marca 1941 po vsej državi izzvalo velike demonstracije s parolo: "Bolje rat, nego, pakt!" To ljudsko ogorčenje je izrabila skupina okrog generala Simovića in izvedla državni udar.
Njegova vlada pa ni bila sposobna, niti ni želela braniti države.
Dne 6. aprila 1941 se je vladna delegacija s Slobodanom Jovanovićem hotela odpeljati v Rim k Mussoliniju, da mu bi kot že prej Hitlerju ponovila obljubo, da se Simovićeva vlada ne odreka pristopu k trojnemu paktu.
To namero pa so preprečila Hitlerjeva letala, ki so 6. aprila 1941 iznenada začela rušiti Beograd.
stran 20
Režim Stojadinović-Korošec je zavoljo trhle osnove v jugoslovanskem ljudstvu in naraščajočega demokratičnega gibanja iskal opore v fašistični Italiji in Nemčiji.
Dne 25. marca 1937 je Stojadinović podpisal beograjski pakt z Italijo. S to pogodbo se je dr. Korošec z ostalo jugoslovansko buržoazijo ponovno odpovedal zasužnjenim Slovencem in Hrvatom na Primorskem in v Istri.
Dr. Natlačen je na jugoslovanski meji prijateljsko sprejel Mussolinija in ga ves nasmejan pospremil v Planino pri Rakeku. To fašistično bratstvo se je tako poglobilo, da je jugoslovanska vlada razpustila vsa emigrantska društva:
"Uprava policije je danes na temelju odloka g. notranjega ministra razpustila vsa jugoslovanska emigrantska društva Soča, Tabor, Sedejeva družina, Istra itd.)
O tem časopisi lahko prinesejo samo kratko ugotovitev, kakor je dala A. A, (Agencija Avala) za Beograd. Državno tožilstvo v Ljubljani, dne 30. oktobra 1940, državni tožilec Lavrenčak, s. r. "Ker so se klerofašistični oblastniki zbali prevelikega razburjenja,so še isti dan poslali ljubljanskim časopisom novo cenzurno navodilo: ""O tem časopisi ne smejo absolutno ničesar poročati.""
Slovenske protifašiste, ki so pred nasiljem italijanskega fašizma pribežali v Jugoslavijo, pa je Natlačenova policija vračala italijanskim krvnikom!
Podobno so se razvijali tudi prisrčni odnosi z nacistično Nemčijo. Stojadinović-Korošec sta Hitlerju dopuščala predvsem vse večje ropanje jugoslovanskega narodnega bogastva.
Pozdravila sta aneksijo Avstrije. Ko je Hitler 8. novembra 1938 govoril o prijateljstvu z Jugoslavijo, je izjavil, da so z njo "meje za trajno potegnjene".
Zato je jugoslovanska vlada prepovedala časopisju vsako omembo ali poročanje ob obletnici koroškega plebiscita, ob Hitlerjevi zasedbi Češkoslovaške pa sleherno kritiko ali komentarje, ki žalijo ali napadajo Nemčijo" (cenzurno navodilo 15. in 16. marca 1939). Prijateljstvo je bilo celo tako globoko, da je Göring odklonil sprejem Mačkovih odposlancev. V zapisniku Göringovega razgovora z Mussolinijem aprila 1939 beremo:
"V nadaljevanju je generalfeldmaršal Göring začel govoriti o Jugoslaviji in pripomnil, da ga je osem dni po akciji v Češki neki gospodarski poverjenik v jugovzhodni Evropi obvestil, da so neki predstavniki Hrvatov, ki sodelujejo z Mačkom, želeli, da bi jih (Göring) sprejel in da jim je odgovoril, da do sprejema ne more priti. Če menijo, da je potreben razgovor o nekaterih političnih vprašanjih z neko tujo, a ne z lastno vlado, se naj obrnejo na Rim in ne na Berlin.
Nemčija je odločna v svojem stališču, da Jugoslavija stoodstotno spada v interesno področje Italije. Nemčija je zainteresirana le glede normalnih gospodarskih zvez".
Veliki "demokrat" dr. Vlado Maček, nosilec kandidacijskih list združene opozicije, pa se je takrat že trajno pogajal s fašistično Italijo. Njegov pooblaščenec je 26. maja 1939 sklenil naslednji sporazum z grofom Cianom:
"1. Italija z 20 milijoni dinarjev financira Mačkovo hrvaško gibanje;
2. Maček se zavezuje, da bo v 4 do 6 mesecih pripravil revolucijo;
3. Takoj bo poklical italijanske čete, da bodo zavarovale red in mir;
4. Hrvaška se bo proglasila za neodvisno državo v zvezi z Rimom ... Duče je prebral in odobril zapisnik; želi, da ga podpiše tudi Maček ... Prihodnji teden bomo začeli pošiljati denar preko Züricha.
Mussolini je ves prevzet od misli, da bo razbil Jugoslavijo. "...
Da bi bil načrt zanesljivejši, je Mussolini hkrati podpiral Paveliča in poleti 1939 sestavil armado pod poveljstvom maršala Grazianija, ki naj bi napadla Jugoslavijo.
(Dnevnik grofa Ciana, str. 80, 104 in 170.)
Zaradi širokega protifašističnega gibanja pod vodstvom Komunistične partije je režim JRZ zašel v hudo krizo. Ko je na volitvah 11. decembra 1938 kljub Koroščevemu nasilju in potvorbami le s težavo dobil večino, je Korošec izzval padec vlade.
Na njegov predlog je knez Pavle 6. februarja 1939 imenoval novo vlado JRZ pod predsedstvom Dragiše Cvetkovića, ki je 26. avgusta podpisala sporazum z dr. Mačkom, predstavnikom hrvaške buržoazije. Ustanovljena je bila Banovina Hrvaška, v kateri je dr. Maček s svojo mestno in kmečko zaščito uvedel nasilen režim.
Dr. Korošec je velikosrbsko buržoazijo prisilil k temu sporazumu predvsem zato, da bi tudi sam v Sloveniji laže naredil podoben klerofašističen `pašulak´.
V nekaj letih opozicije proti beograjskem centralizmu si je s podvojenim delom klerikalne duhovščine zopet pridobila izgubljene pristaše med kmeti in obnovila na desetine raznih verskih, prosvetnih, telovadnih in političnih organizacij.
Z žulji slovenskih kmetov so klerikalni voditelji s pomočjo Zadružne zveze ustanovili Zadružno gospodarsko banko, ki je bila gospodarski steber klerikalizma. Zaradi raznih špekulacij pa je imela milijonske izgube, ki jih je moralo poravnati slovensko delovno ljudstvo.
V obdobju fašizma so odpovedale stare klerikalne organizacijske oblike.
Zato so škof dr. Rožman, dr. Krek, dr. Basaj inprof. Tomec reorganizirali Katoliško akcijo po fašističnem vzorcu, dr. Ehrlich je zbral akademike v udarno klerofašistično četo in duhovščina je namesto razpuščenega Orla ustanovila fantovske in dekliške krožke. Korošec je z Aleksandrovo in Pavlovo pomočjo vračal cerkvi nekdanje pravice. Dosegel je sklenitgev konkordata, a ga Stojadinova vlada zaradi silnega odpora demokratičnih množic ni uspela rafiticirati.
Kaplan Križman pa je 22. avgusta 1939 v imenu klerofašistične Zveze združenih delavcev predlagal Rudolfu Smersuju, naj "minister za socialno politiko izda uredbo, s katero se Jugoras in s tem avtomatično seveda tudi naša organizacija prizna kot prisilna nacionalna strokovna organizacija ..."
Ta predlog je vlada uresničila.
Krščansko socialistično delovstvo pa zaradi Koroščeve protifašistične politike ni vstopilo v JRZ, ampak se je približevalo širokemu protifašističnemu gibanju pod vodstvom Komunistične partije in bilo nato med ustanovnimi skupinami Osvobodilne fronte.
Na Koroščevo zahtevo je glavni odbor JRZ 24. januarja 1940 sklenil, naj se tudi ostali deli države preuredijo kot Hrvaška. Ker se je velikosrbska buržoazija uprla federalistični ureditvi države je stvar padla v vodo.
Nezadovoljni Korošec se je zato odpeljal v Slovaško, da se je preko dr. Tise povezal s Hitlerjem kakor se je prej Maček z Mussolinijem. Po vrnitvi iz Slovaške je kot prosvetni minister uvajal v šole rasistične zakone in še dosledneje vodil pronemško politiko, dokler ni 14. decembra 1940 nenadoma umrl.
Njegovo delo je nadaljeval dr. Kulovec.
Cvetkovičeva vlada je s pogodbo 20. oktobra 1940 podprla Hitlerjevo gospodarstvo. Hitler pa je sedaj želel tudi pristop Jugoslavije k fašistični OSI.
Dne 20. novembra 1940 je pisal Mussoliniju, da je treba Jugoslavijo "zainteresirati" za pozitivno sodelovanje z nami za ureditev grškega vprašanja. Brez jugoslovanskega zagotovila bi bile operacije na Balkanu brezuspešno tveganje, ker bi bile obsojene na neuspeh." Zato je knezu Pavlu obljubljal prestol, jugoslovanski buržoaziji pa Solun. Začela so se pogajanja in 24. marca 1941 sta se Cvetkovič ter Cincar Marković odpeljala na Dunaj. Ob njunem odhodu je dr. Kulovec razlagal: "" Za nas vse, posebno pa za nas Slovence je jasno, da je obstoj Jugoslavije mogoč le, če se Jugoslavija stoodstotno podvrže silam reda in tvornosti. To je edina pot ne samo za zagotovitev reda v državi, marveč tudi za ustvaritev velike bodočnosti." Maček pa je naročil Cvetkoviću: "Dobro opravi, Dragiša, doma bom jaz držal red." (Dr. Gregorič, `Samomor Jugoslavije´, str.123, do 126.)
Dne 25. marca je Cvetković podpisal pristop k fašistični trojni zvezi, kar je 27. marca 1941 po vsej državi izzvalo velike demonstracije s parolo: "Bolje rat, nego, pakt!" To ljudsko ogorčenje je izrabila skupina okrog generala Simovića in izvedla državni udar.
Njegova vlada pa ni bila sposobna, niti ni želela braniti države.
Dne 6. aprila 1941 se je vladna delegacija s Slobodanom Jovanovićem hotela odpeljati v Rim k Mussoliniju, da mu bi kot že prej Hitlerju ponovila obljubo, da se Simovićeva vlada ne odreka pristopu k trojnemu paktu.
To namero pa so preprečila Hitlerjeva letala, ki so 6. aprila 1941 iznenada začela rušiti Beograd.
Statistika: Objavljeno Napisal PRABABI — 10 Jun 2016 23:49