Ha, kaj sem našla, po šestih letih - svoj prispevek! Iz zelo napornega obdobja.
Nekatere ste me takrat potolažile, druge popljuvale, tretji ste se skregali med sabo :)
Naj povem "rezultat": izkazalo se je, da nisem bila niti prestara niti nisem delala ničesar narobe. Ravno obratno: v večini sem delala kar prav. Saj zato pa sem bila tako utrujena :) Ker sem sledila otrokovim potrebam. In njegova največja potreba je vedeti, kako ta svet deluje. Ne bi bila tako prepričana v to, če ne bi bilo zdaj v šoli POVSEM ISTO :))))) Učiteljica ima problem, s čim ga sploh še zaposliti, ker fant reši vse naloge v parih minutah, mu da nove, spet enako, še nove in spet enako, medtem ko ostali še prvih niso rešili. Tak pač je - za določene stvari strašno brihten. Za druge strašno nezainteresiran - če se ni prej dobro fizično zmatral. To je njegova druga največja potreba - fizične dejavnosti. Tretja potreba: kar se da malo spanca - še vedno spi ZELO MALO :) (čakamo puberteto, takrat bo ja drugače? :) Pri štirih letih je dobil sestro; enkrat se je nekaj zjezil, in sem mislila, da je jezen nanjo, pa mi je rekel, da je jezen na dan, ker ga je konec in mora spat in ni več zanimivo. Hm .... Četrtra niti ne potreba, ampak značilnost - izjemno močna volja. Pomeni upiranje za vsak drekecpekec - pomeni, da moraš kot starš postavit betonske meje, ne napeti vrvice kot pri sestrici. Kako ob tej kombinaciji potreb ENEGA otroka ne boš kot cunja, če se jih trudiš pohendlati?
Ampak ravno zato, ker sem se jih trudila hendlati, imamo danes odgovornega, prijaznega, vljudnega osemletnika, ki upošteva meje, sodeluje v gospodinjstvu, ima rad sestro, skratka je super družinski član. Če se ne bi tako trudila, sicer ne bi bila tako utrujena, otrok pa bi bil precej manj uravnovešen.
In kako še vem, da ni bila razlog moja starost ali to, da bi počela karkoli narobe? Ker je sestra POPOLNOMA DRUGAČNA :D Spala bi "do večerje in še malo", crkljala bi se nonstop, fizično aktivna v mejah normale, skratka, ko smo jo dobili, sem mislila, da je nekaj narobe, ker je bila otrok "iz knjig"; tam piše, da dojenčki spijo cirka 18 ur dnevno, no naša je prve tedne spala 23,8 ur dnevno - jaz pa navajena na povsem izvenserijski kaliber, ki je imel dobro noč, če je prespal 4 ure v kosu :) Še zdaj rada spi - mali je zjutraj pokonci ko raketa, oblečen, pojedel zajtrk, medtem ko ona še oči ni pomela. Ni neskončnih "zakajev", za katere se moraš kar potruditi, da najdeš odgovor, "upiranja" je "nekaj" šele v zadnjem letu, ampak to je milina proti malemu :) "Božamo živalice, nabiramo rožice, beremo knjigice, gremo na sprehod" kot bi rekle mame, pri katerih vse delamo "mi" :) (Pri tamalem nič od tega, vse je bilo energijsko potencirano na maksimum - sprehod ni bil sprehod, ampak šprint na 300 m itd.) Imela sem jo 4 leta po sinu, se pravi, da sem bila še 4 leta starejša, pa sem bila z njo SPOČITA in sem imela ogromno energije. Toliko o starosti, pri kateri imaš otroka. Če ne spiš cele noči več let, ti nobena starost ali mladost ne pomaga.
Zdaj vem, zakaj so nekateri starši strašno pametni, ko nekdo pojamra, da je utrujen :) Če bi bila hči moj prvi otrok, bi verjetno tudi sama mislila, da je biti na porodniški nekaj ja tako nenapornega in luštnega, veliko spiš, malo buci buci, kaj skuhaš zlikaš greš na sprehod pa je dan
mimo :)
Naporna leta so itak za nami in zdaj samo še uživamo! Da ne omenjam, da mi sin v soboto zjutraj ob 7h pride povedat, mami ti kar še malo spi, si bom sam zrihtal zajtrk in naredil nalogo in jaz nato lahko spim do devetih ali še dlje! Kako se stvari obrnejo!
Oglašam se pa iz enega samega razloga: da povem staršem, ki imajo podobne male "raketke", da z njimi ni nič narobe, če so utrujeni - če je utrujenost posledica tega, da se z otrokom ukvarjajo, to je, ukvarjajo na pravi način, ne govorim o nonstop animaciji, ampak o izpolnjevanju potreb, ki jih otrok ima na posameznih razvojnih stopnjah in kot lastni individuum, potem je vse ok. Minilo bo, vložena energija pa se bo tisočkrat povrnila. Iz izkušenj :-D
Nekatere ste me takrat potolažile, druge popljuvale, tretji ste se skregali med sabo :)
Naj povem "rezultat": izkazalo se je, da nisem bila niti prestara niti nisem delala ničesar narobe. Ravno obratno: v večini sem delala kar prav. Saj zato pa sem bila tako utrujena :) Ker sem sledila otrokovim potrebam. In njegova največja potreba je vedeti, kako ta svet deluje. Ne bi bila tako prepričana v to, če ne bi bilo zdaj v šoli POVSEM ISTO :))))) Učiteljica ima problem, s čim ga sploh še zaposliti, ker fant reši vse naloge v parih minutah, mu da nove, spet enako, še nove in spet enako, medtem ko ostali še prvih niso rešili. Tak pač je - za določene stvari strašno brihten. Za druge strašno nezainteresiran - če se ni prej dobro fizično zmatral. To je njegova druga največja potreba - fizične dejavnosti. Tretja potreba: kar se da malo spanca - še vedno spi ZELO MALO :) (čakamo puberteto, takrat bo ja drugače? :) Pri štirih letih je dobil sestro; enkrat se je nekaj zjezil, in sem mislila, da je jezen nanjo, pa mi je rekel, da je jezen na dan, ker ga je konec in mora spat in ni več zanimivo. Hm .... Četrtra niti ne potreba, ampak značilnost - izjemno močna volja. Pomeni upiranje za vsak drekecpekec - pomeni, da moraš kot starš postavit betonske meje, ne napeti vrvice kot pri sestrici. Kako ob tej kombinaciji potreb ENEGA otroka ne boš kot cunja, če se jih trudiš pohendlati?
Ampak ravno zato, ker sem se jih trudila hendlati, imamo danes odgovornega, prijaznega, vljudnega osemletnika, ki upošteva meje, sodeluje v gospodinjstvu, ima rad sestro, skratka je super družinski član. Če se ne bi tako trudila, sicer ne bi bila tako utrujena, otrok pa bi bil precej manj uravnovešen.
In kako še vem, da ni bila razlog moja starost ali to, da bi počela karkoli narobe? Ker je sestra POPOLNOMA DRUGAČNA :D Spala bi "do večerje in še malo", crkljala bi se nonstop, fizično aktivna v mejah normale, skratka, ko smo jo dobili, sem mislila, da je nekaj narobe, ker je bila otrok "iz knjig"; tam piše, da dojenčki spijo cirka 18 ur dnevno, no naša je prve tedne spala 23,8 ur dnevno - jaz pa navajena na povsem izvenserijski kaliber, ki je imel dobro noč, če je prespal 4 ure v kosu :) Še zdaj rada spi - mali je zjutraj pokonci ko raketa, oblečen, pojedel zajtrk, medtem ko ona še oči ni pomela. Ni neskončnih "zakajev", za katere se moraš kar potruditi, da najdeš odgovor, "upiranja" je "nekaj" šele v zadnjem letu, ampak to je milina proti malemu :) "Božamo živalice, nabiramo rožice, beremo knjigice, gremo na sprehod" kot bi rekle mame, pri katerih vse delamo "mi" :) (Pri tamalem nič od tega, vse je bilo energijsko potencirano na maksimum - sprehod ni bil sprehod, ampak šprint na 300 m itd.) Imela sem jo 4 leta po sinu, se pravi, da sem bila še 4 leta starejša, pa sem bila z njo SPOČITA in sem imela ogromno energije. Toliko o starosti, pri kateri imaš otroka. Če ne spiš cele noči več let, ti nobena starost ali mladost ne pomaga.
Zdaj vem, zakaj so nekateri starši strašno pametni, ko nekdo pojamra, da je utrujen :) Če bi bila hči moj prvi otrok, bi verjetno tudi sama mislila, da je biti na porodniški nekaj ja tako nenapornega in luštnega, veliko spiš, malo buci buci, kaj skuhaš zlikaš greš na sprehod pa je dan
mimo :)
Naporna leta so itak za nami in zdaj samo še uživamo! Da ne omenjam, da mi sin v soboto zjutraj ob 7h pride povedat, mami ti kar še malo spi, si bom sam zrihtal zajtrk in naredil nalogo in jaz nato lahko spim do devetih ali še dlje! Kako se stvari obrnejo!
Oglašam se pa iz enega samega razloga: da povem staršem, ki imajo podobne male "raketke", da z njimi ni nič narobe, če so utrujeni - če je utrujenost posledica tega, da se z otrokom ukvarjajo, to je, ukvarjajo na pravi način, ne govorim o nonstop animaciji, ampak o izpolnjevanju potreb, ki jih otrok ima na posameznih razvojnih stopnjah in kot lastni individuum, potem je vse ok. Minilo bo, vložena energija pa se bo tisočkrat povrnila. Iz izkušenj :-D
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 21 Jun 2016 01:14